Pravljico, mami!

Večer. Deklici sta v postelji. Po pregovarjanju, da je res že pravi čas za v posteljo in da kuhanje čaja in pomivanje posode v njuni mini kuhinji lahko počaka na jutri. Po umivanju zobkov, ko mlajša ni hotela odpreti ust, če se ne gleda v ogledalu.

Po teku gole ritke po celem stanovanju (nekajkrat), ker se še ni pripravljena obleči (in ker je pač lušno).

Kako lepo je biti otrok!

In potem, ko končno ležeta k počitku, se iz večje posteljice oglasi:

  • Mami, pravljico prosim.

Ne katero koli. O samorogu in princeski.

Izmisliti si jo moram. Vsak večer novo, vsak večer drugačno. Vedno s srečnim koncem in prijazno.

Ni mi težko, ker pravljice pišem že dolgo. Veliko se jih je nabralo, okoli 50. Vendar si kljub temu izmišljujem nove in nove. V njih morajo skoraj vsak večer nastopati konji ali samorogi, ki jih prej v moji domišljiji ni bilo.

Tudi sama sem vedno rada poslušala pravljice. Mami si jih je morala vsak večer znova izmišljevati. Najraje o super mediju, ki je rešil svet. Risanka ni bila dovolj.

Se še spomnite Super medija?

To imava z mojo starejšo hčerko skupno: tudi ona ima rada junake, ki rešujejo svet. Le da so njeni v obliki Tačk na patrulji (mlajša se pridno uči in tudi ona pravi, da bo Bron rešil dan — ljubitelji Tačk veste, o čem govorim).

Kasneje, ko sem bila večja in je bil moj bratec večji navdušenec nad pravljicami kot jaz (pri 11 letih sem jih prerasla), sem se v postelji dolgočasila, ko sta jih pripovedovala baka ali oči. O jari kači in steklem polžu pa o plžku in ježku, ki sta prepotovala cel svet. No, očijeve so bile bolj kratke. Ko jih je pripovedoval on, je šla pravljica nekako takole:

  • živela je jara kača, ki je lezla … leeeeezla …. leeeeeeeeezla …. leeeezla … lezla …. (in tako naprej, dokler se iz postelje ni oglasil “oči, drugo bi!”).

Bakine so bile predolge. Polžek in ježek sta potovala do Zanzibarja, potovala sta po Aziji, jedla riž in se vozila z rikšami. Preveč so bile realistične. Nobenih super moči, letenja ali reševanja sveta.

Moja mami je znala pripovedovati pravljice. Škoda, ker takrat tehnologija še ni bila tako napredna, da bi se morda kje našel kakšen posnetek moje mami, kako pripoveduje …

Ne spomnim se več njenih zgodb. Vem le, da so mi bile všeč.

Verjetno se tudi moji deklici čez leta ne bosta spomnili pravljic, ki jima jih pripovedujem zdaj, ko sta stari 2 in 3. Zagotovo pa bosta njuna domišljija in besedni zaklad bogatejša. Morda se bosta spomnili občutka, da so ju moje besede nežno zazibale v miren sen. Če bo tako, je to dovolj. Občutek, da si ljubljen, je najlepši na svetu.

Ajda

PRIJAVA NA DELAVNICO

GOR