Ti, ti, ti, ker misliš le nase!

Oziroma: zakaj zaradi prostega dneva ne bo konec sveta

Pred seboj gledam moji zlati deklici. Najdragocenejša zaklada, ki ju imam.

Jutri bosta cel da z mano. Nimam babic in dedkov v bližini, ki bi mi lahko priskočili na pomoč, partner bo v službi.

Podarjeni čas, rečem takšnim trenutkom.

Lahko bi si pulila lase in razmišljala o tem, kaj vse bom zamudila v tem enem (ne)delovnem dnevu. Fotkanje nakita in urejanje fotk, ki me čakajo že dva dni, nekaj objav na Facebooku in Instagramu, pripava nove delavnice, … Vsi ti projekti bodo morali počakati. Vsaj en dan.

En dan. Je to konec sveta? Ne, seveda ne.

In ta čas, ko pač ne bo vrtca, bom izkoristila za crkljanje mojih deklic. Za ustvarjanje z njima, smeh, verjetno tudi zavzdihe na robu obupa, ko se bosta cvileč pognali mimo mene in se prepirali za enako igračo (kot da jih nimata dovolj).

Lani sem imla v marcu 10 delovnih dni, ker sta bili moji deklici veliko bolni. Nisem imela izbire. In sem preživela. ;)

Zemlja se vrti naprej.

Ja, treba se je organizirati in kakšno zadevo tudi prestaviti. Če je nujno, še vedno ostane opcija zasebnega varstva (čeprav se je sama ne poslužujem) ali pa pomoč prijateljic.

Zakaj torej takšna panika zaradi jurišnje stavke vzgojiteljev in učiteljev?

Je narobe, da zahtevajo nazaj tisto, ker je bilo že pridobljeno? Zakaj takšna sovražna nastrojenost? In zakaj, čisto po slovensko, je treba razglabljati, ali je njihova plača zadostna takšna, kot je, in je čisto primerljiva z delavcem, ki dela za tekočim trakom? Ne razumite me narobe — vsako delo je častno in vsak si zasluži pošteno plačilo. In preden planete po meni, da nimam pojma, naj omenim, da sem sama kot študentka delala marsikaj, tudi sendviče ponoči za trakom. Ampak — ali resnično z vsem svojim srcem verjamete, da je poklic učitelja in vzgojitelja primerljiv z nekom, ki za svoje delo ne potrebuje izobrazbe, dodatnega izobraževanja in usposabljanja, iznajdljivosti in kreativnosti, da ne omenim tudi soočanja z nekaterimi starši, ki so lahko precej zahtevni (če malce omilim misel, ki sem jo sprva želela napisati).

Sploh pa — če bi bilo vse tako, kot je bilo dogovorjeno, do stavke sploh ne bi prišlo.

Bomo živeli ostali slabše, če bodo stavkajoči imeli boljše plače? Pravzaprav bo ravno obratno, sploh če imate otroke. Motivirani in zadovoljni zaposleni delajo bolje (ne bom navajala raziskav, ki so to potrdile, ker jih je cela četica).

Ne želite svojim otrokom, da z njimi delajo zadovoljni pedagogi?

Res je — sem iz družine učiteljev. Morda imam zato malce drugačen pogled na to temo. Vem, koliko dela, energije, prostega časa in lastnih sredstev je vloženih v delo. Vem tudi, da se na osnovni šoli delovnik učitelja lahko začne že ob 6h zjutraj in konča ob 17h, ker ima jutranje in popoldansko varstvo, priprave, krožke, … Na glasbeni šoli učitelji ogromno delajo v prostem času, da ne omenjam dejstva, da je njihov delovnik v popoldanskih urah. Hodijo na nastope z učenci, sodelujejo na produkcijah, pripravljajo aranžmaje, v dopoldanskih urah občasni predstavljajo instrumente in glasbeno šolo po vrtcih in šolah. Vem tudi, da »počitnice« niso počitnice, pač pa velikokrat zelo delovni dnevi. Tudi poletne počitnice se ne začnejo z zaključkom šole, pač pa šele sredi julija, iz dopusta pa se učitelji vračajo sredi avgusta.

Moja podpora stavkajočim izhaja predvsem iz dejatva, da vsak dan v vrtec odpeljem moja največja zaklada in ju zaupam vzgjiteljem in pomočnikom vzgojiteljev. Z njima so sedem do osem ur dnevno in prispevajo velik del pri vzgoji mojih otrok. In kovsak dan vidim moji deklici, kako nasmejani prideta iz igralnice in vidim njun opazen napredek, za kar so nedvomno odgovorni tudi njuni vzgojitelji, sem ponosna in vesela.

Si ne želite veselih otrok?

Ajda

PRIJAVA NA DELAVNICO

GOR